VDSS Sodba Pdp 25/2023

Jedro

Toženka je dokazala, da ji je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi upadel obseg frizerskih storitev. Odpovedni razlog temelji na ekonomskih okoliščinah v času odpovedi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da poslovni razlog ne obstaja, ker se nanaša na oceno o morebitni bodoči nezmožnosti zagotavljanja dela.

Pritožbene navedbe (da so kriteriji toženke za doseganje norme previsoki in nerealni, da so bili cilji o dvigu prometa na 70 % v salonu postavljeni zelo visoko oziroma da je norma očitno pretirana) niso bistvene, saj toženka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov oziroma iz razloga nesposobnosti, temveč iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 10. 2021, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tоžnik se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo le trditve in dokaze toženke, tožnikovih trditev in dokazov pa ne. Dokazna ocena je neprepričljiva, pristranska in v nasprotju z 8. členom ZPP. Zato sta podani tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča, da je toženka dokazala upad obsega frizerskih storitev v letih 2020 in 2021, je v nasprotju z listinami, iz katerih izhaja, da se je pri toženki povečala skupna realizacija. V letu 2021 je bilo za 12.467,95 EUR mesečno več frizerskih storitev v primerjavi z letom 2020. Ker je mesečni prihodek toženke iz naslova frizerskih storitev v letu 2021 znašal 164.314,45 EUR mesečno, kar tudi ob upoštevanju dviga cen presega prihodke iz preteklega leta, je očitno, da se je povečal obseg frizerskih storitev. Direktor toženke ni povedal, za koliko in kdaj so se dvignile cene frizerskih storitev. Podatki so primerljivi glede na omejitve dela v frizerskih salonih v letih 2020 in 2021. Upoštevati je treba, da se je v mesecu decembru 2021 povečal obseg frizerskih storitev. Sodišče je prevalilo dokazovanje odpovednega razloga na tožnika, čeprav bi moralo pojasniti, s čim in kako je toženka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je posledica povračilnega ukrepa toženke, ker je tožnik odklonil podpis pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Toženka ni ponudila vsem zaposlenim možnosti zaposlitve s krajšim delovnim časom. Zato ni šlo za nujni ukrep toženke. Ta je diskriminirala tožnika v primerjavi z drugimi zaposlenimi, ki niso sprejeli ponudbe za zaposlitve s krajšim delovnim časom. Diskriminiran je bil tudi, ker so vodje salonov občasno svoj promet pripisovale drugim frizerjem v salonu. Delovna uspešnost pri toženki ni bila objektivno merljiva, zato je ta kriterij za izbiro presežnega delavca nedopusten. Od toženke ni prejel nobenih meril za ocenjevanje delovne uspešnosti. Iz tabele o doseganju rezultatov izhaja, da so kriteriji toženke za doseganje norme očitno previsoki in nerealni. Obrazec ciljnega vodenja o dvigu prometa na 70 % plana, ki ga je predložila toženka, se nanaša na plan konkretnega salona in ne na njegov plan. Vztraja, da je bila norma pri toženki očitno pretirana. Iz listin (delitev prometa po salonih) ne izhaja višina njegovega prispevka k prometu podjetja in vrednotenje njegovih storitev v okviru delovne uspešnosti. Opozarja na nejasnosti v računih iz leta 2017 in 2018. Toženka ni predložila nobenega objektivnega dokaza o rezultatih drugih frizerjev. Zato ni mogoče preveriti, kateri kriteriji so bili uporabljeni, katere delavce je toženka primerjala s tožnikom in zakaj je odpovedala pogodbo o zaposlitvi ravno njemu. Odpovedni razlog v resnici ne obstaja, saj temelji zgolj na oceni tožene stranke, da vsem zaposlenim dolgoročno ne bo mogoče zagotavljati dela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o kršitvi 8. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, zakaj je sodišče posameznim izpovedim sledilo, s tem je posredno ocenilo tudi nasprotno izpoved tožnika. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in skrbno oziroma da jih je upoštevalo pristransko, kot prikazuje pritožba. Ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Pritožba uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je v ničemer ne konkretizira. Zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe glede te kršitve oziroma v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti. V resnici s sklicevanjem na navedene kršitve in nestrinjanjem z dokazno oceno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Po tej določbi lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku navedenega člena mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Toženka je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljila z upadom obsega frizerskih storitev za 37 % v letu 2020 v primerjavi z letom 2019, v obdobju od januarja do septembra 2021 pa še za dodatnih 11 % v primerjavi z enakim obdobjem v preteklem letu. Navedla je, da državnih pomoči za ohranjanje delovnih mest ni bilo več na voljo, pandemija pa je pustila dolgotrajne posledice pri povpraševanju po frizerskih storitvah. Zato ocenjuje, da dolgoročno ne bo mogla zagotoviti dela vsem in je prisiljena v zmanjševanje števila zaposlenih. Pri odločitvi, komu bo prenehalo delovno razmerje, je kot glavni kriterij upoštevala delovno uspešnost delavca, po katerem je tožnik najslabši med vsemi frizerji v podjetju.

9. Pritožba uveljavlja, da se je obseg frizerskih storitev v letu 2021 glede na predhodno leto povečal za 12.467,95 EUR mesečno, čeprav to ne izhaja iz listine - tabele glede obsega opravljenih storitev v letih 2015-2021. Toženka je 20. 10. 2021 odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, zato so lahko relevantni le podatki pred odpovedjo, tj. iz prvih devet mesecev leta 2021. V zvezi s tem je sodišče upoštevalo izpovedi direktorja toženke, da so bili v letu 2020 frizerski saloni zaprti dlje časa, kot v letu 2021, ter da toženka vsako leto dvigne cene frizerskih storitev (v letu 2020 jih je za 5,2 %, v letu 2021 za 7,5 %), ter prič A. A. in B. B. o upadu prometa frizerskih storitev. Tudi listina (elektronsko sporočilo toženke z dne 8. 10. 2021) dokazuje, da je povpraševanje po frizerskih storitvah v precejšnjem upadu, da v bližnji prihodnosti ni pričakovati bistvenega porasta povpraševanja ter da bo lahko delovno mesto frizerjev, ki ne dosegajo mesečnega plana, ukinjeno. Glede na navedeno je toženka dokazala, da ji je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi upadel obseg frizerskih storitev. Odpovedni razlog torej temelji na ekonomskih okoliščinah v času odpovedi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da poslovni razlog ne obstaja, ker se nanaša na oceno o morebitni bodoči nezmožnosti zagotavljanja dela.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil mesečni normativ tožnika določen že v pogodbi o zaposlitvi, v kateri se je zavezal, da bo redno dosegal mesečno realizacijo storitev 100 striženj s pričesko srednje dolgih las. Upoštevalo je izpovedi direktorja toženke in prič o seznanitvi tožnika z normativom oziroma pričakovanim prometom, ki je bil enak za vse frizerje. Ti dokazi potrjujejo seznanjenost tožnika z meritvijo delovne uspešnosti, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Pritožbene navedbe (da so kriteriji toženke za doseganje norme previsoki in nerealni, da so bili cilji o dvigu prometa na 70 % v salonu postavljeni zelo visoko oziroma da je norma očitno pretirana) niso bistvene, saj toženka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov oziroma iz razloga nesposobnosti, temveč iz poslovnega razloga. Odločilno je, da je bil tožnik v primerjavi z drugimi frizerji najmanj uspešen pri delu, kar dokazuje listina (pregled zaposlenih po povprečju indeksa za enako obdobje desetih mesecev za leto 2021). V zvezi s tem je neutemeljeno pavšalno navajanje pritožbe, da toženka ni imela objektivnih meril za ugotavljanje delovne uspešnosti posameznega frizerja, saj je sodišče poleg listin upoštevalo izpovedi direktorja in priče A. A., iz katerih izhaja, da je bila individualna uspešnost frizerja merljiva glede na obseg strank in prometa po podatkih iz blagajne.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek o diskriminaciji tožnika. V sodnem postopku tožnik ni navedel osebne okoliščine v smislu 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), na podlagi katere bi ga toženka neenako obravnavala. V pritožbi pavšalno navaja, da je bil diskriminiran, ker so vodje salonov svoj promet občasno pripisovale drugim frizerjem v salonu, pri čemer ne navaja, komu in kdaj naj bi se pripisovale posamezne frizerske storitve. Tudi sicer ne gre za pravno relevantno osebno okoliščino. Glede na to, da je navedba osebne okoliščine, taksativno naštete v prvem odstavku 6. člena ZDR-1 oziroma deveti alineji 90. člena ZDR-1, bistvena, tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot povračilni ukrep, ker tožnik ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Toženka je dokazala, da razlog za tožnikovo odpoved ni bil diskriminatoren in tudi ne posledica povračilnega ukrepa. Pred odpovedjo je izvedla vrsto ukrepov v smeri sanacije poslovanja in ohranitve zaposlitve frizerjem. Ugotovljeno je bilo, da je med drugim zaposlenim, ki niso dosegli 75 % dogovorjenega mesečnega plana, ponudila možnost začasne prerazporeditve na krajši delovni čas, tudi tožniku, ki pa te možnosti ni sprejel. Prav tako ni sprejel ponujene možnosti prekvalifikacije za delo pedikerja. Ker je bil tožnik po kriteriju delovne uspešnosti najmanj uspešen, je tudi najbolj logično, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana njemu. Ob tej okoliščini trditev, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi povračilnega ukrepa, ne more biti utemeljena. Toženka bi namreč veliko težje opravičila odpoved pogodbe o zaposlitvi nekomu, ki je bil pri delu bolj uspešen.

14. Po pravilni ugotovitvi sodišča so se v opravljeno normo vštele vse storitve, ki jih je frizer opravil. Na podlagi izpisa računov iz blagajne ter izpovedi direktorja in prič je bilo ugotovljeno, da se je promet delil med delavce, ki so opravili posamezno storitev. Blagajniški sistem toženke omogoča, da frizerji navedejo, katere izmed zaračunanih storitev so opravili za stranke. Pritožbene navedbe, da iz posameznih računov v letih 2017 in 2018 ni razviden tožnikov prispevek k prometu in njegov delež, so protispisne. Iz računov izhaja, da se je opravljena storitev tožnika ustrezno upoštevala pri vrednotenju njegove delovne uspešnosti. V nasprotnem primeru bi tožnik prav gotovo reagiral, saj je bila od opravljenih storitev odvisna višina njegove plače oziroma prejete stimulacije.

15. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.08.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 473/2022
• VDSS sodba Pdp 251/2009
• VDSS Sodba Pdp 52/2023